Velika večina ljudi pozna barve za na steklo verjetno že kar nekaj časa – jaz sem jih odkrila pred kratkim. Bolje pozno kot nikoli.

Za uvod sem se preizkusila v izdelovanju razno raznih otroških figuric, ki bodo (upam), pristale na oknu v otroški sobi mojih nečakinj.

Za uvod smo najprej naredili eno pikapolonico (za srečo) in lunico z zvezdicami (ki je bila malce premajhna in ni izpadla najboljše – tako kot tudi fotka ne)…

Zadnjih nekaj mesecev je zelo »in« spominčica Fifi iz isto imenske risanke »Fifi in cvetličniki«. To pomeni, da je ta lik vsekakor »moral« nastat. To je tudi figurica, ki mi je najboljše uspela.  (verjetno zato, ker je bila velikost papirja A4 in ker sem jo delala na koncu, ko sem imela že nekaj občutka, kako se dela s temi barvami).

Delati z barvami za steklo je super. Zelo je sproščujoče in ko enkrat začneš, ponavadi čist »notr padeš«.  Vsekakor bom naredila še kaj, predvsem pa najprej dokupila še kakšno barvo.

Že par dni sem rahlo tečna. Na izven se to vidim, da sem mičkn nezainteresirana za določene zadeve, grem pa zato sama sebi rahlo na živce. Vzrok? Že en teden me rahlo bolijo zobje in prekleto srbijo dlesni. Sedaj v bistvu razumem vse dojenčke, ko jim zobki rastejo – kako jih dlesni srbijo/bolijo. Torej le »čohajte« svoje otročičke, da jim malo ublažite zadevo. Jaz sem si za blažitev sicer v Lekarni tudi Tantum Verde kupila, ampak učinek le-tega je kratkotrajen in zelo hecen. Cela usta so namreč omrtvičena več kot pol ure. Like kr neki.

Skratka pri zobozdravniku sicer že nisem bila celo večnost (jebat ga – tko pride), ampak zaradi neznosne situacije v mojih ustih sem se odločila, da malce pokličem in povprašam, kako in kaj (kar se mora, ni težko – baje!). Skratka, ker sem študentka (trenutno še), sva se s prijazno sestro dogovorili, da se malce »uštulim in uletim« danes dopoldan. Pa sem šla… Stanje v ustih je bilo namreč že nekaj dni dokaj podobno in me je prav zanimalo, kaj je vzrok temu…

No danes sem dobila servirano… pa ne enojno – ampak kar dvojno porcijo!!! Po uvodnem pregledu, sem šla na fotkanje zobkov, potem pa nazaj do zobozdravnika. 

Iz ortopana je razvidno dvoje:  

prvič - postajam modra, saj mi rastejo 3 modrostni zobje (četrtega se na fotki ne vidi, torej ga kao ni?!?).

drugič - en zob imam popolnoma uničen... zob mi je, enkrat pač, enostavno počil – temu se strokovno reče vertikalna fraktura… like what ever… da prevedem to v razumljiv jezik… zob mora ven in to asap. Glede na situacijo, sem se odločila, da gre zob ven že danes… in v tem trenutku ga že več ni… mislim je -  v papirnati vrečkici… v ustah pač ne več… jebat ga…

Kaj sledi ne vem… pač šestice nimam več (levo spodaj)… kar se pa modrostnih tiče bomo pa še vidi… zgornje osmice bodo verjetno morale ven (saj rastejo dokaj poševno)…

p.s.: Trenutno stanje -> čist adijo.

Vsak ima svoj okus glede filmov… enim paše zgolj komedija, drugim napetost grozljivke, tretjim fikcija v obliki znanstvene fantastike, spet četrtim nekaj drugega – mogoče kakšen film, ki ti da misliti?

Danes sem gledala enega takih. Film, ki govori o izginotju male deklice – Gone Baby, Gone. Film je režiral Ben Affleck in je njegov prvi celovečerec, ki ga je režiral. Film je enostavno dober! Skuša prikazat realno / dejansko življenje prebivalcev Bostona. Pa ne tistih bogati, »lepih«, ampak tistih z dna družbene lestvice. Pod drugo skuša osvetliti problem pokvarjenih policistov. Filmov s to vsebino je bilo enostavno že preveč – kljub temu pa je to ena izmed ključnih problemov zgodbe v filmu. Kot tretje pa je izpostavljena morala. Kaj je prav in kaj ni, kdo je pristojen za odločanje česa... en kup vprašanj… enostavno ODLIČNO!

Film ima po mojem mnenju zgolj in samo eno napako – preveč je zapletov. Ko že misliš, da je vsega konec, tako padeš noter v film, da se že sprijaznil s kruto realnostjo, ko te spet nekaj preseneti. Mogoče pa je kljub vsemu to eden izmed čarov tega filma… kdo ve…

Skratka – film, ki te ne koncu ne pusti ravnodušnega in ki ti da misliti – to je zame odličen film.

(vir: www.kolosej.si)

Šifro za izpis iz Cobissa namreč – to so bibliografije raziskovalcev in strokovnih sodelavcev, ki pišejo in sodelujejo pri pisanju raznih člankov, prispevkov in ostalih del (knjig, monografij…). Tisti, ki jo imate (šifro), lahko izpis dobite na spletni strani Cobissa. 

To pomeni, da so vsa dela, ki jih posamezen avtor da vpisat v cobiss zbrana na enem mestu. To je ena izmed pomembnih referenc oz. obveznih prilog na podiplomskih študijih. Tega pač nima vsak, zato ker si tega pač ali ne uredijo ali pa sploh ne pišejo oz. sodelujejo pri sestavkih, člankih…

Skratka jaz sem ZELO vesela, da šifro imam, še posebej pa, da imam sploh možnost sodelovati pri člankih… (Borut hvala!).
Zaenkrat je bera – izpis še bolj skromen, ampak je pa! 

p.s.: Da boste videli, da sem občasno tudi totalni otrok, si poglejte foto album
Božič 07 – kaj sem počela?   Sploh ni tko enostavno kot zgleda - in to naj bi počeli otroci!

Par dni nazaj sva se s sodelavcem, ki občasno pomaga v firmi, odločila, da greva jest. Pač lačna sva bila. Oba še lahko jeva na bone zato je bila ena izmed izbir tudi Mirje (izredno priljubljena lokacija pri študentih). Kadar koli jem tam, je gneča nepopisna.

Skratka – odločila sva se za Mirje. Prišla sva okoli 19:45… in prisedla, ker čist prosto mizo zelo težko dobiš… Kakšno minutko kasneje pride gospodična in oba naročiva. On na bon, jaz pa sem se vseeno odločila, da bom plačala, ker imajo namreč božansko sirovo omaro s koščki purana, kar pa ni na bon. Na bon je možno dobiti brez purana – kar pa ni isto.  Tu dejansko imajo sirovo omako. In ne tako kot nekatere ljubljanske restavracije, ki se trudijo smetanovo omako! prodati za sirovo!!! Tega res ne razumem. Naj napišejo, da je smetanova omaka (ki je mimogrede ne prenesem). 

Naročila sva najkasneje deset minut pred osmo. In čakava, in čakava… Vsi okoli naju, ki so naročili tudi do 10 minut kasneje, so že dobili – midva še kr čakava… 20 min čez osmo pride ponovno gospodična in reče, da sedaj pa res bo v roku par minut. Oba sva jo samo gledala… okoli pol devetih (po 40 minutah čakanja) končno prinese obe jedi. Midva sva se že prej strinjala, da težko zahtevajo plačilo za hrano, ki sva jo naročila pred 40 minutami.    Ampak pazi to. Prinese hrano, se opraviči in še preden sva se uspela karkoli razburiti – ona izjavi: »on the house!«.    Obema nič jasno, ampak sva bila tako lačna, da sva se samo nasmehnila in itak začela jest. Ko sva pojedla in tik preden sva odšla, pa je pristopil še eden izmed natakarjev in se nama ponovno opravičil (ponovno nič jasno). 

Sva pa potem naslednji dan razmišljala, da so bili mogoče! skoraj! preveč prijazni. Bi bilo pa zanimivo vedeti, kaj in kako bi bilo, če jaz ne bi jedla za plačilo ampak na bon. Bi bila deležna enake obravnave? Poleg tega pa tudi to. A je bilo to res iskreno opravičilo, ker jim je res pomemben vsak gost posebej?! Ali pa je bila to odličen nateg oz. pardon promocija, ker »dober glas gre v deveto vas« (al kako že gre ta rek) in bova o tem govorila s kolegi in jih kao pohvalila za prijaznost in ustrežljivost? Ampak pazi – slab glas gre pa še dlje!!! Nočem delat muhe iz slona, ampak kot rečeno prijaznost je bila tako visoka, da bi človek skoraj dobil sladkorno zraven... 

Če je bilo iskreno – vsaka čast osebju in politiki, ki jo vodijo v restavraciji Mirje; če pa je slika drugačna, je pa to ena izmed bolj podlih načinov reklame.

Kakorkoli že. Hrana v Mirju je odlična (vsaj zaenkrat) in sirovi omaki se še nekaj časa ne bom mogla upreti.  

... in se odpravila na pica burek ob polnoči.     Couldn't help it.    

Po parih urcah dela (in ne jela), mi je ful zapasala hrana… pa cimru tud, ker je omenil, da bil šel on na burek… hmmm… jst tud! Pa sva šla na Bavarc na Burek. Meni je sicer bolj zapasala pica, pa smo naredili kompromis - >
pica burek!  

(vir: http://www.burek-olimpija.com/index.html)

Ker nora, ful dobra zadeva! Sem ga sicer jedla prvič, zagotavljam pa, da vsekakor ne zadnjič.     Naslednjič se moram samo potruditi, da bom ob malce drugačni uri.  

Kratko in jedrnato – skušnjava je bila prevelika.